Pihalni orkester občine ŠentjernejO nas
Zgodovina orkestra
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Vedno se vse prične v koreninah in tudi šentjernejska godba jih ima. Segajo tja v leto 1911, ko je takratni šentjernejski župnik, Anton Lesjak, skupaj z nekaj veljaki sklenil, da naredi konec šopirjenju kostanjeviške meščanske godbe. Danes že pokojni Franc Hudoklin iz Apnenika je nekoč v spominih povedal, da so takrat za godbo zbrali 1200 srebrnih kron. S tem denarjem so na Češkem kupili 25 inštrumentov. Medeninasta pločevina je po železnici pripotovala do Krškega, kjer jo je kljub nejevolji Kostanjevičanov pričakala velika množica. A inštrumenti so bili eno, igranje nanje pa povsem drug izziv za takratne glasbene navdušence. Vendar po nekajmesečnih vajah si že sredi aprila 1912 godbeniki nastopili na velikonočni procesiji s šestimi skladbami. </span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;"><img src="https://uploads.publishwall.si/imgsmedium_2/2016/04/25/publishwall_1461575342_7104095.jpg" border="0" alt="Najstarejša slika godbe" hspace="10" vspace="8" width="323" height="207" align="left" />Prvi dirigent je bil nekdanji član vojaške godbe v Celovcu, Jakob Čadež. Ker za svoje delo ni prejemal pravega plačila, je kmalu odšel v Dalmacijo. </span><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Leta 1914 ga je zamenjal Roman Kramaršič, organist, ki še zdaleč ni imel takšnega vpliva kot Čadež. Zaradi pomanjkanja avtoritete, je med člani prihajalo do sporov in trenj. Začetek prve svetovne vojne pa je še bolj razrahljal delovanje prve šentjernejske godbe, zato so za kratek čas prenehali z vajami. Leta 1919 pa so se godbeniki zopet sešli na pobudo Franca Hudoklina, vojaškega trobentača, ki je v tem obdobju vihtel predvodniško palico. Leta 1920 je dirigentsko vlogo prevzel organist Ivan Veingerl, ki je v Šentjernej prišel na prošnjo župnika, Antona Lesjaka. Obvladal je veliko inštrumentov in bil tudi organist v farni cerkvi. Zaradi njegove prevelike želje po igranju na inštrumente in manjše pripravljenosti za poučevanje godbenikov, se je v njegovem obdobju zasedba precej spreminjala, saj je prihajalo do velikih menjav med člani. To je bil glavni razlog, da je bil na čelu godbe le krajše obdobje. Okoli leta 1925 je kapelništvo prevzel Janez Škerjanc. Godbenike je vodil pet let in jih po nekem prepiru, ki se je vnel med šentjernejskimi godbeniki na Mokrem polju, zapusti. Za njim je vodenje prevzel Šentjernejčan, Franc Hudoklin.</span><br /><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Stara godba je najbolje in največ igrala v letih pred drugo svetovno vojno. Pod Hudoklinovo taktirko so leta 1937 v Ljubljani, med 25 godbami zasedli nadvse ugledno drugo mesto. Takrat so igrali 36 koračnic, 12 koncertnih valčkov in 10 žalostink. Vadili so kar pri Hudoklinu doma, dvakrat na teden, ena vaja pa je trajala kar cele 4 ure. Inštrumente jim je tako, za silo popravljal, Medvan iz Volčkove vasi.</span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Zopet je prišla vojna in godbeniki so morali za štiri leta pospraviti inštrumente in oditi v boj. Da bi v tistem času kaj igrali ni zaslediti. Po osvoboditvi se je godba, po pričevanju sešla le še enkrat, in sicer na enem nastopu. Zaigrali so na Javorovici, ob spomeniku padlim borcem, potem pa je iz Novega mesta prišel ukaz, da je za dolenjske kraje dovolj le ena godba in to v Novem mestu. Mestni možje niso godbe le ukinili, temveč Šentjernejčanom pobrali in v dolenjsko metropolo odnesli vse inštrumente. Čas je tekel, želja je bila goreča in leta 1952 so na pobudo Doda Majzlja spet pričeli misliti na svojo godbo. Z jasnim ciljem so se z več konjskimi vpregami pogumno odpravili v mesto. Novomeščani so pohlevno odprli svoj pločevinasti godbeni arzenal, Šentjernejčani pa so s prstom kazali, kateri od inštrumentov je bil nekoč zares njihov. Menda so Novomeščanom nagnali v kosti toliko strahu, da bi na koncu odnesli lahko tudi harfo, če bi jo imeli. </span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">O tem, kako so pogumni godbeniki nastopali in vadili, je bolj malo znanega. Zagotovo pa je zadnje prebiranje not potekalo med potjo na neki pogreb v Maharovec. Godbeniki so šli seveda peš, ko pa so prispeli na kraj žalostnega dogodka, je bilo že vsega konec. Menda je na pokojnikovem grobu že pognala trava. Možje so se tako po domače skregali in vsak je s svojim inštrumentom odšel domov. To se je zgodilo okoli leta 1960 - 1961. Od takrat naprej je bilo v šentjernejski dolini bolj tiho. Organiziranega igranja je bilo malo, razen ob "ramplanjih" in ostalih kmečkih običajih. Nekako se je že zdelo, da se zvoki godbe v te kraje ne bodo več vrnili. </span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">A glej ga zlomka. Ob pustnih norčijah, ki so bile v 70. letih v Šentjerneju zelo dobro organizirane, se je leta 1973 zopet začelo. Janeza Selaka je takrat ugledal učitelj glasbe iz Zagreba, Mladen Škrbić, ki je poučeval melodiko na oddelku glasbene šole v Šentjerneju. Skupaj s še nekaterimi so zbrali skupino zagretih ljudi in začeli trobiti. Bodoči godbeniki, ki niso imeli nobene glasbene podlage, so hodili naokoli, sicer bolj za zabavo kot zares in tudi marsikakšno urezali. Poleg Selaka so bili za glasbo in norčije zagnani še Matičev Janez, Japelčkov Korel, Krhinov Jože in drugi. Škrbić je kot star zbiratelj inštrumentov, svojo zbirko pokazal tudi v Šentjerneju, ki je bila še kako uporabna. Na začetku se je zbralo skoraj 50 godbenikov. Tedenske vaje, ki so sprva vključevale predvsem petje po tihem in čiščenje inštrumentov, je bilo za Šentjernejčane suženjsko delo, zato jih je polovica kmalu odpadla. Po letu dni vaj so v šentjernejski dvorani prvič nastopili. Na koncertu ob dnevu žena, 8. marca 1974, so tako znali zaigrati tri skladbe, vendar jim kapelnik ni dovolil igrati vseh treh. Na zahtevo občinstva so zaigrali še zadnjo skladbo, potem pa odšli za oder in ni ga bilo ploskanja, ki bi jih še priklicalo nazaj. Kasneje je vse steklo kot po maslu. Šentjernejska, takrat še bogata Iskra je kupila inštrumente, Mercator je prispeval za srajce, Šentjernejski oktet pa je fantom poklonil kravate. Kmalu je Iskra kupila še obleke, medtem pa so se naučili tudi korakati. </span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Za šentjernejske godbenike sta se zavzela tudi takratni predsednik Kulturne skupnosti v Novem mestu, Boris Savnik in Danja Bajc, zaposlena na zvezi kulturnih organizacij. Predlagala sta, da dirigentsko vlogo prevzame Bratislav Roguljič-Buco, ki je proti koncu leta 1974 to funkcijo tudi nastopil. Pokroviteljstvo nad orkestrom pa je prav takrat prevzelo veliko domače podjetje, Iskra. Za godbo se je pričelo novo obdobje. Člani so vestno hodili na vaje in igrali na vseh pomembnejših okoliških prireditvah in pogrebnih slovesnostih. Ob 8. marcu, dnevu žena, pa so enkrat letno pripravili tudi koncert. </span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;"><img src="https://uploads.publishwall.si/imgsmedium_2/2016/04/25/publishwall_1461575343_2815109.jpg" border="0" alt="Po koncertu 1981" hspace="10" vspace="8" width="323" height="185" align="left" />Leta 1981, točneje 19. decembra, so pripravili obeležje ob 70. obletnici godbe. Program je bil za takratne razmere kar zahteven, saj je obsegal 9 skladb, med katerimi so bile 2 uverturi, ostalo pa valčki, polke in koračnice. V začetku je dirigent Buco pripravil tudi aranžma šentjernejske himne za pihalni orkester, ki se je v domačem kraju kmalu prijela, pa tudi ostale godbe po Sloveniji so jo rade zaigrale, kot to počno še danes. </span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Godba se je razvijala, prihajali so novi člani, kapelnik pa je starejše, od katerih tako rekoč nihče ni imel glasbene šole, učil igrati na posamezne inštrumente. Ni bilo enostavno, toda z veliko volje in složnosti, ki so jo imeli takratni člani, je orkester uspešno deloval. Seveda so nekateri obupali, a postajalo je vedno lažje in lažje. Na pobudo godbenikov so v Šentjerneju ustanovili oddelek glasbene šole Marjana Kozine iz Novega mesta, za trobila in pihala in tako mlajšim generacijam omogočili glasbeno izobraževanje, godbi pa zanesljivo prihodnost ter napredek. Za to ima velike zasluge takratni ravnatelj glasbene šole, Zdravko Hribar. Prihajalo je vedno več novih članov, predvsem sinov takratnih godbenikov, ki so z ustreznim glasbenim znanjem omogočili izvedbo zahtevnejših skladb in na nastopih navduševali publiko. Poleg njihovega tradicionalnega koncerta ob dnevu žena, so redno nastopali na glavnih konjskih dirkah v mesecu avgustu in tako preko Konjskega društva spletli vezi z godbo iz Wildona. Leta 1989 so jih tudi obiskali, za to priložnost pa so stare vojaške uniforme zamenjali za dolenjsko narodno nošo. Ob koncu desetletja je v godbo prvič prišla večja skupina mlajših članov z glasbeno izobrazbo in to lahko štejemo tudi kot začetek večjega vključevanja mladih in kakovostnega napredka orkestra.</span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;"><img src="https://uploads.publishwall.si/imgsmedium_2/2016/04/25/publishwall_1461575343_6138833.jpg" border="0" alt="Godba ob 80 letnici leta 1991" hspace="10" vspace="8" width="323" height="178" align="right" /></span><br /><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Leta 1991 so godbeniki pripravili praznovanje ob 90. obletnici orkestra. Zlasti pozitivno je </span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">bilo dejstvo, da je takrat godba štela 53 članov, kar je za kraj, kot je Šentjernej, veliko. Večina mladih članov pa je bila še osnovnošolcev. Svoj slavnostni koncert so godbeniki pripravili 24. avgusta, na god Svetega Jerneja, na trgu v Šentjerneju. Po koncertu pa je bila godbeniška veselica, na kateri so se predstavili domači ansambli, med katerimi so bili skoraj vsi sestavljeni iz članov godbe. To praznovanje je postalo potem tradicionalno in godbeniki so po ustanovitvi občine in razglasitvi 24. avgusta za občinski praznik, nekaj let organizirali odmevno prireditev, Jernejevo. Naslednji dan po slavnostnem koncertu so prišle v goste še godbe iz Trebnjega, Novega mesta, Metlike, Straže,... Pripravili so povorko skozi Šentjernej, potem pa imeli veselo druženje na hipodromu.Leta 1993 je od dolgoletnega kapelnika Buca taktirko prevzel domačin, Sandi Franko, ki je bil član godbe že od leta 1980. Z nastopom novega, mlajšega kapelnika je prišlo v orkestru do manjših prevetritev. Nekateri starejši člani so odhajali, drugi, predvsem mlajši pa so se iz glasbene šole vključevali. V repertoarju je bilo čutiti svežino. Spremenila se je struktura orkestra, pa tudi način igranja in program. Novi kapelnik je v začetku posegal po tujih avtorjih zabavne glasbe, kar je s časom postala stalnica in nad tem je bila navdušena predvsem mlajša publika, ki je začela v večji meri obiskovati koncerte. Orkester je z leti vidno napredoval v kvaliteti in člani so se odločili, da se zopet preizkusijo na državnem tekmovanju. Priprave so potekale celo sezono. S pravilnim izborom skladbe, kvalitetno izvedbo in nekoliko glasbene sreče so v Sežani, maja 1997, prejeli zlato plaketo v tretji težavnostni stopnji. Ta dosežek jih je prestavil stopničko višje in naslednje leto bi lahko šli na tekmovanje v drugi težavnostni stopnji, kar so tudi nameravali, vendar so jih zapleti pri prijavi odtegnili od udeležbe in verjetnega napredovanja še korak višje. Čeprav so se že pripravljali na to in imeli izbrano skladbo, niso bili razočarani. Glavni pokrovitelj, Iskra, je v kriznih 90. letih razpadala, zato finančnega dotoka ni bilo več in godbeniki so se le s težavo prebijali skozi leto. Uspeh na tekmovanju, napredek in dejstvo, da je orkester veliko dosegel brez glavnega pokrovitelja, je pripeljalo do podpisa pogodbe z novim sponzorjem, Občino Šentjernej. Leta 1998 je bila tako podpisana pogodba o pokroviteljstvu, orkester pa se je preimenoval v Pihalni orkester Občine Šentjernej in tako tudi uradno postal občinski orkester.</span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;"><img src="https://uploads.publishwall.si/imgsmedium_2/2016/04/25/publishwall_1461575344_9139384.jpg" border="0" hspace="10" vspace="10" width="341" height="254" align="left" /> Občina je orkestru stala ob strani in z novo finančno injekcijo so v orkestru začeli z zamenjavo starih in dotrajanih inštrumentov. Glede na to, da so inštrumenti zelo dragi in da jih takšen orkester potrebuje veliko, še danes nimajo vsi inštrumentov, kot bi si jih želeli ali bi jim pripadal. Godbeniki so razširili tudi svoj koncertni program, saj so tradicionalnemu Pomladnemu koncertu, po 90-letnici dodali še koncert ob Jernejevem in kasneje še zelo dobro obiskan Božično-novoletni koncert. </span><br /><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Tekmovanja slovenskih godb v drugi težavnostni skupini so se godbeniki udeležili zopet maja 2003. Upravičili so zaupanje pokrovitelja in zvestih poslušalcev, saj so prejeli zlato plaketo in se tako uvrstili v prvo skupino slovenskih godb, kar je bila zopet stopnička višje oziroma glede na velikost orkestra in finančne zmožnosti skoraj najvišji realni doseg.</span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Konec leta 2003 je dirigentsko taktirko prevzel Aleš Makovac, takrat še malo izkušen z orkestri, vendar perspektiven dirigent, ki je študiral na akademiji za glasbo, kasneje pa opravljal diplomsko delo pod mentorstvom svetovno znanega profesorja, Marka Letonje. Aleš se je hitro znašel v novem okolju in orkestru še dodal nianse, ki so bile potrebne kvalitetnim izvedbam skladb. Tako so se glasbeniki lotevali še bolj zahtevnih skladb in sodelovanja z različnimi glasbenimi izvajalci na Božično-novoletnih koncertih. Igrali so z Nušo Derenda, Alenko Godec, Štajerskih 7, z Evo Černe ... Predvsem prej omenjeni koncerti so privabljali veliko število poslušalcev, saj so godbeniki vsako leto dodobra napolnili športno dvorano Osnovne šole Šentjernej. Med raznimi nastopi in gostovanji velja omeniti predvsem sodelovanje na Festivalu godb v mestu Calella v Španiji, sodelovanje z avstrijsko godbo Waldneukirchen in Mestno godbo iz Kamnika, s katerima orkester goji pristne odnose in izmenjuje izkušnje. </span><br /><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Leta 2004 se je orkester, zaradi dotrajanosti stavbe in priprav na začetek gradnje novega kulturnega hrama, moral izseliti iz stare gospodarske šole v Šentjerneju, ki je bila dom mnoga leta. Člani so začasno bivališče našli pri gostoljubnih orehoviških gasilcih, ki so jim nudili vso udobje.</span> Sprva so bile obljube kratkoročne, eno, največ dve leti, a to je hitro preraslo v pet. <br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Leta 2007 je Aleš Makovac zaradi številnih obveznosti in svojih prioritet prenehal sodelovati z orkestrom. Na pomoč je priskočil Sandi Franko, s katerim so izvedli novoletni koncert. Že takoj v začetku leta 2008 pa se je orkester za projektno sodelovanje dogovoril z uveljavljenim dirigentom, Mirom Sajetom. Po uspešno izvedenem prvem projektu, so se skupaj odločili, da nadaljuje sodelovanje. Z novim dirigentom, ki je s svojo energijo v orkester prinesel novo svežino, so prišle tudi nove ideje in zamisli. V tem času so se zgodile številne novosti. Člani so prvič priredili muzikal, v koncerte vključili igralske vložke, vpeljali še en koncert - Valentinov, ki je tako postal stalnica s svojo tematiko izbora glasbe. Tudi selitev v nove prostore Kulturnega centra Primoža Trubarja, sredi leta 2009, je nedvomno pripomogla k nemotenem delovanju društva, izvajanju vaj in pripravljanju na nove projekte. Da je kvaliteta orkestru hitro narašča so pričale polne dvorane in pohvale poslušalcev. </span><br /><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Trud je bil poplačan, ko so se na tekmovanju v Dobrepolju, maja 2010, kot absolutni zmagovalci iz 2. povzpeli v 1. težavnostno stopnjo.</span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Da so bili njihovi cilji še višji, so pokazali novi uspehi. Na 31. tekmovanju slovenskih godb, leta 2011, so se povzpeli na najvišjo stopničko. Osvojili so zavidljivih 99,63 % točk, prejeli zlato plaketo s posebno pohvalo ter tako ponovno postali absolutni zmagovalci, tokrat v 1. težavnostni skupini. S tem so dosegli največji uspeh v zgodovini orkestra – napredovali so v elitno, koncertno skupino. Leta 2012 so se tako v Laškem, v glasbenem smislu, pomerili z elito slovenskih orkestrov in osvojili srebrno plaketo, kar je bil za krstni nastop velik uspeh. Tako so utrdili svoj status. Miro je tako svoje glasbenike s pravim pedagoškim pristopom in obilo dobre volje v zelo kratkem času popeljal v sam vrh slovenskih pihalnih orkestrov.</span></p>
<p></p>
<p><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;"> </span><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;"><img src="https://uploads.publishwall.si/imgsmedium_2/2016/04/25/publishwall_1461575345_2203140.jpg" border="0" alt="" width="216" height="136" /> <img src="https://uploads.publishwall.si/imgsmedium_2/2016/04/25/publishwall_resized_1461575345_3938090.jpg" border="0" alt="" width="224" height="139" /> <img src="https://uploads.publishwall.si/imgsmedium_2/2016/04/25/publishwall_1461575346_3367249.jpg" border="0" alt="" width="269" height="140" /></span><br /><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Kasneje so se člani posvetili drugačni zvrsti in pripravili nekaj muzikalov, med katerimi prednjači zelo odmeven muzikal Franziskus, s katerim so ob sodelovanju z različnimi lokalnimi kulturniki kar petkrat napolnili veliko dvorano Kulturnega centra v Šentjerneju in dvorišče Cisterijanskega samostana v Kostanjevici na Krki. Gostovali so v Franciji, na Hrvaškem,…</span><br /><br /><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Delovnega zagona jim torej ne manjka. Seveda se orkester ne namerava ustaviti na tej točki, saj je njihov potencial velik in si želi še kaj več, če mu bo le naklonjena tudi lokalna skupnost in ga bo materialno podpirala. Pravijo, da kjer je volja, je pot. Pozitivne energije in dobre volje jim ne manjka, zato se že veselijo novih projektov in izzivov. Upajo na podporo, da bi lahko svoje delo nadaljevali ter ga nadgrajevali in glas o tem, da "lepšega kraja nej, ku je Šentjern" ponesli širom po Sloveniji in izven.</span><br /><br /></p>
Galerija(9 slik)
Šentjernej