Pihalni orkester Vrhpolje O nas9. maj 2016

ZGODOVINA PRVE PIHALNE GODBE V VRHPOLJU

Spomin je nekaj, kar z leti postaja vse bolj megleno, nekaj, kar se počasi a vztrajno izgublja v  množici novih in novih dogodkov. Da se spomin na prvo Vrhpoljsko pleh muziko nikoli ne bi povsem zabrisal, je nastal pričujoči zbornik o zgodovini prve Vrhpoljske godbe, ki je delovala v letih od 1951 do 1954.   Zapise je zbrala in uredila Sonja Groznik. Želja po ustanovitvi godbe v Vrhpolju je začela zoreti že takoj po koncu 2. svetovne vojne. Kljub omejenim možnostim, je bila želja močnej&scaron;a in v jeseni leta 1951 je ideja postala resničnost.  Glavna pobudnika in organizatorja ustanovitve sta bila sedaj že pokojni Franc Božič, ki je takrat služboval na Colu kot matičar in Gasilsko dru&scaron;tvo Vrhpolje. Franc Božič, ki je v sebi nosil neverjetno željo po kulturnem udejstvovanju,  je v Vrhpolje privabil kapelnika Jožkota Petroviča iz Opatjega Sela. Kapelnik je s seboj v vas pripeljal tudi slabo polovico potrebnih in&scaron;trumentov. Vsa ostala glasbila je priskrbela republi&scaron;ka gasilska zveza.   Tako se je začelo… Na&scaron;i fantje so se udeležili avdicije pri kapelniku in prav kmalu so se že učili poznavanja not in igranja na izbrane in&scaron;trumente. Čez dobre tri mesece so nadebudni mladeniči že opravljali izpit iz teorije. V tistem času je vsa vas dobesedno živela z "muziko", čeprav se je na&scaron;lo kar nekaj dvomljivcev, pa tudi takih, ki so v glasbi videli pregreho, ki ne bo prinesla nič dobrega. A večina va&scaron;čanov je težko pričakovala prvi gasilski bal z domačo pleh muziko. Godbeniki so pod budnim u&scaron;esom kapelnika pridno vadili v hi&scaron;i nasproti Cudermanovih, ki je bila zaradi odhoda njenih lastnikov v tujino v tistem obdobju prazna. &Scaron;olo in sestanke so godbeniki imeli v prosvetni dvorani. Fantje so se hitro učili in kot je bilo pričakovati, so čez noč dozoreli v muzikante gasilske pihalne godbe Vrhpolje. Začeli so se vrstiti nastopi doma in po drugih krajih Vipavske doline. Glasba jih je popeljala do Nove Gorice in &scaron;e dlje do Mosta na Soči. Najpomembnej&scaron;i dogodek pa je bil za godbo nastop leta 1953, na  vsedržavnem mitingu na Okroglici pri Novi Gorici. Godba je ob tej priložnosti kar tri dni zaporedoma igrala na mitingu, ki se ga je takrat udeležil tudi tovari&scaron; Tito.   Največ veselja je godbi v času njenega delovanja prina&scaron;alo igranje na va&scaron;kih veselicah, &scaron;agrah, gasilskih balih in drugih prireditvah. Igrali so koračnice, valčke, polke in vse, na kar se je dalo lepo plesati. Plesalo pa se je v tistih težkih časih veliko in s posebno radostjo. Fantje, ki so imeli to srečo, da so lahko igrali v godbi, so bili zelo čislani in iskani tudi pri dekletih. A je že tako, da muzikantovo dekle nemalokrat potegne kratko, ker mora svojega muzikanta čakati na klopi, medtem ko se drugi veselo vrtijo po plesi&scaron;čih. V letih delovanja vrhpoljske godbe, so gasilci plese ali bale, kot so jim takrat pravili, pripravljali na odprtem plesi&scaron;ču. Plesi&scaron;če je bilo v Vrhpolju postavljeno ob Bognarjevi (Ambrožičevi) hi&scaron;i, kjer je bilo  ravno dovolj prostora, da so lahko postavili lesen pod v velikosti približno 10×10 metrov. Plesi&scaron;če so ogradili z zelenimi vejami, na nekoliko vi&scaron;je postavljenem odru pa je sedela in igrala godba. Dvoje odprtin je vodilo na plesi&scaron;če. Fantje so pri blagajni kupovali vstopnice za ples, ena karta za tri plese. Ponosno so vodili razigrana dekleta k sredini plesi&scaron;ča. Okrog in okrog zelene ograje so se drenjali otroci, kukali skozi vejice na plesi&scaron;če in strmeli v usklajene plesne korake plesalcev ob ritmih valčkov in polk. Starej&scaron;e ženske in možje so stali nekoliko zadaj in z budnim očesom spremljali dogajanje na plesi&scaron;ču. Ob spominu na prelepe zvoke, ki so jih godbeniki izvabljali iz svojih in&scaron;trumentov, se mnogim &scaron;e danes stoži po tistem težkem a lepem času. Godbeniki so mnogim Vrhpoljcem dali neprecenljivo darilo: prelepe spomine na na&scaron;o in njihovo mladost! Žal je godba že po treh letih za&scaron;la v težko krizo, ki jo je povzročil odhod mnogih godbenikov na služenje voja&scaron;kega roka. Voja&scaron;čino so v tistem času služili najmanj dve leti, v mornarici celo tri leta. V letu 1954 je bilo h vojakom hkrati vpoklicanih osem godbenikov in v ansamblu je naenkrat nastala vrzel, ki je ni bilo mogoče več zakrpati. Voja&scaron;čina je bila tisto nujno zlo, zaradi katerega je godba razpadla. Kapelnik, ki je ostal brez službe,  je od&scaron;el učit drugam. S seboj je odnesel in&scaron;trumente, ki jih je pripeljal v Vrhpolje, ostala glasbila pa so gasilci morali vrniti "na republiko". Vrhpoljcem je ostal le nostalgičen spomin na njihovo pleh muziko in tiha želja, da bi nekoč, v bolj&scaron;ih časih ponovno imeli svojo godbo. In ta želja se je po 48 letih Vrhpoljcem uresničila z ustanovitvijo Kulturnega dru&scaron;tva Pihalna godba Vrhpolje, Vipava. Dana&scaron;nja godba nadaljuje tradicijo prve gasilske godbe in v svojih vrstah združuje mnoge vnuke takratnih godbenikov. Nastala je po večmesečnih prizadevanjih Vrhpoljskih gasilcev, predvsem pa zaradi neizmerne volje in truda na&scaron;ega prvega predsednika Du&scaron;ana Tomažiča, ki je več let verjel, da je ta želja uresničljiva. Mi, potomci teh godbenikov, ki &scaron;e danes s ponosom in žarom v očeh govorijo o svoji muziki, čutimo prijetno dolžnost in poslanstvo, da vsem, ki niso pozabili, kako so na&scaron;i očetje in dedje v veliko bolj nenaklonjenih časih ustanavljali godbo, povemo, da pomemben del vrhpoljske zgodovine ni in nikoli ne bo od&scaron;el v pozabo. Predvsem pa, da je Vrhpolje zmeraj bilo in je &scaron;e vedno,  vas naprednih ljudi, kjer tudi kultura najde svoje mesto. Vsaka generacija zaznamuje svoj čas po svojih najbolj&scaron;ih močeh, sposobnostih in zmožnostih. Na žalost je veliko godbenikov prve Vrhpoljske godbe že pokojnih, a spomin nanje &scaron;e živi in nas spodbuja v zavezanosti ciljem godbeni&scaron;tva na Slovenskem ozemlju.

Galerija(1 slika)

vipava

Nazaj na Pihalni orkester Vrhpolje O nas