Godba Ruše O nas
O nas
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Začetki godbe na pihala v Rušah segajo že v 19. stoletje, vendar pa je godba začela organizirano delovati v juniju leta 1927, ko sta prvi kapelnik Alojz Jurič in bivši godbenik Vencelj Pliberšek ponovno oživila zbor pihalcev. K sodelovanju sta pridobila 20 članov, ki so bili v glavnem delavci takratne Tovarne dušika Ruše.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Godbenike so v tistih časih pestile številne težave, predvsem finančne in tako so se v želji po pomoči, obrnili na upravno vodstvo Tovarne dušika Ruše. Slednje je sicer ugodilo njihovi prošnji in jim nabavilo inštrumente ter uniforme, vendar so vse to morali odplačati člani sami, z mesečnimi odtegljaji od plač. Prav tako so morali iz svojih žepov honorirati tudi kapelnika.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Tik pred razpadom godbe leta 1937, so se delavci Tovarne dušika Ruše odločili, da bodo odslej redno, vsak mesec, od svoje plače prispevali po dva stara dinarja za vzdrževanje in obstoj godbe, kar je pomenilo lepše čase za njene člane.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Kljub temu težav ni bilo konec, saj je bil problem tudi v usklajevanju vaj. Člani godbe so namreč bili v večini delavci Tovarne dušika Ruše, kjer so delali v treh izmenah, pogosto pa so morali tudi vskočiti v delo izven svoje izmene. Na ta način ni bilo mogoče uskladiti delovnih obveznosti z urnikom vaj ali z nastopi godbe. Ravno zaradi tega so nekateri pihalni orkester celo zapustili in ostalo je le še okoli 15 članov.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Sledil je čas med II. svetovno vojno, ko je godba pod vodstvom godbenika Lovca iz Maribora, igrala na vseh paradah in apelih. Sčasoma se je število godbenikov še zmanjšalo, saj je vpliv aktivistov NOB v tovarni zajel tudi slednje. Pridružili so se slovenskemu kulturnemu molku, nekaj godbenikov pa je odšlo tudi med partizane na Pohorje.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Po koncu vojne, so se zagnani godbeniki znova sešli in v svoje vrste pritegnili tudi mladino. Prijeli so za inštrumente, začeli igrati ter se kot samostojna sekcija vključili v sindikalno podružnico Tovarne dušika, v kateri so tedaj že delali pevci.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">V tej organizaciji so člani godbe uspešno delovali vse do oktobra leta 1948, ko je bilo v Rušah ustanovljeno Sindikalno kulturno-umetniško društvo (SKUD – Ruše). V slednjem so godbeniki delovali štiri leta, ki so bila zelo delovna in uspešna. V pihalni orkester je prišlo mnogo mladih glasbenikov, ki so se šolali v ruški glasbeni šoli, hkrati pa se je obrestovalo tudi študijsko in pedagoško delo s člani pihalnega orkestra, ki ga je prevzel in vodil prof. Jože Ritoc.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Leta 1952 so se v Sloveniji začela ustanavljati nova delavsko-prosvetna društva Svoboda, in sicer po zgledu iz časa med obema vojnama. Tudi v Rušah se je v tem obdobju med najnaprednejšim delavstvom znova pojavilo hotenje po ustanovitvi takšnega društva, ki je tu obstajalo že v letih od 1922 do 1940. Slednje je bilo 21. septembra 1951 tudi ustanovljeno in vse sekcije SKUD so se odločile, da bodo prestopile v novoustanovljeno DPD Svoboda. V njej so od septembra 1952 pa vse do junija 1977 delovali tudi godbeniki.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Prvi dve leti v DPD Svoboda sta bili za godbo zelo uspešni, a je po letu 1954 v njej prišlo do stagnacije v delu in s tem tudi v napredku. Posamezniki, ki so ocenjevali ruško amatersko dejavnost od ustanovitve DPD Svoboda pa do leta 1963, so celo govorili o krizi ljubiteljskega dela nasploh. Omenjena kriza je bila posledica spremenjenih življenjskih razmer in ni nastopila samo v ruški občini, ampak po vsej Sloveniji. Hkrati pa je bila tudi odraz odnosa publike in kritike do ljubiteljskega ustvarjanja, saj je bil razvoj profesionalnih kulturno-umetniških institucij na višku, pa tudi gledalci in ustvarjalci so ob novih medijih zahtevali več kot doslej. Godba na pihala je v omenjenih letih krize tudi tako zelo nazadovala, da ji je upravni odbor DPD Svoboda celo prepovedal nastopati, in sicer kar za celih 6 mesecev. Po letu 1963 pa se je stanje začelo izboljševati in stari godbeniki so se resno in disciplinira-no oprijeli dela. Bili so številčno in strokovno izpopolnjeni z gojenci glasbene šole, kar jim je prineslo hiter strokovni napredek ter tudi ponovno sodelovanje na vseh krajevnih prireditvah. Poleg tega so vsako leto pripravili tudi samostojen koncert, medtem ko so v času »Ruškega kulturnega tedna« gostili odlične pihalne orkestre iz drugih krajev ter tako domačinom pripravljali razna presenečenja in užitke. V času po osvoboditvi je pihalni orkester v povprečju štel okoli 30 članov.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">V juniju leta 1977 je godba praznovala svojo 50. obletnico obstoja in istočasno tudi izstopila iz društvene organizacije DPD Svoboda. Kot samostojna skupina se je nato vključila v sindikat Tovarne dušika, predvsem zaradi finančne problematike, ki je prerasla materialne zmožnosti matičnega društva. Kljub temu sodelovanje med DPD Svoboda in pihalnim orkestrom ni bilo v ničemer moteno ali oteženo.Tako je godba delovala pod okriljem sindikatov Tovarne dušika, čeprav bi lahko dejali, da je bila to delavska godba in ne sindikalna, saj razen računovodskih del sindikati niso ničesar prispevali k boljšemu delovanju in finančnemu stanju godbe. Delavska pa predvsem zato, ker so delavci tovarne zbirali prispevke, ki so pokrili mesečne izdatke. Godbi je v tem času pomagala tudi Občina Ruše, ki je prevzela pokroviteljstvo nad vsemi večjimi prireditvami, ki jih je organizirala godba in ki so predstavljali veliko finančno breme.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Leta 1987 je, ko je godba praznovala svojo 60-letnico obstoja, je pihalni orkester zaigral pod taktirko Dušana Remšaka, ki je imel kot mlad in neizkušen z godbo še velike ambicije in načrte. Na njegovo pobudo je bila leta 1989 ustanovljena tudi mažoretna skupina, ki jo je vodila Zvezdana Remšak ter je veljala za prvo tovrstno skupino na Štajerskem. Omenjena skupina je nastope godbenikov še popestrila in tako pripomogla k številčnejšemu občinstvu, ki je rado prisluhnilo orkestru in uživalo ob nastopih mažoret.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">V letu 1994 je godba postala samostojno društvo in se tako preimenovala v Godbo Ruše z mažoretno skupino. Godba se je vključila v Zvezo slovenskih godb pričela z nastopi na letnih srečanjih in tekmovanjih pihalnih orkestrov Slovenije. Kazalec njihove uspešnosti so mnoga priznanja in plakete iz gostovanj doma in na tujem.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Leta 1997 so se godbeniki udeležili tekmovanja godb Slovenije v 3. jakostni skupini in prejeli zlato plaketo, leto kasneje so se prvič udeležili tekmovanja v 2. kakovostnem razredu in prejeli srebrno plaketo. V letu 2003 pa se je Godba Ruše znova udeležila državnega tekmovanja godb Slovenije v 2. kakovostni skupini in prejela zlato plaketo ter se tako uvrstila med orkestre prve kakovostne skupine.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Lahko bi rekli, da se je godba pod strokovnim vodstvom Dušana Remšaka iz 3. jakostne skupine povzpela v prvo, kar pa poleg ustanovitve mažoretne skupine nista edini stvari, ki sta s prihodom mladega dirigenta postali realnost. Tukaj je še vsakoletni koncert, na katerega so člani društva posebej ponosni. Gre za danes že tradicionalni novoletni koncert, ki ga godba prireja vsako leto 26. decembra, na dan državnosti in enotnosti.</span></p>
<p><span style="font-size: 16px; line-height: 22px;">Godba Ruše še danes ohranja tradicijo in se vsako leto za praznik dela – 1. maj, že navsezgodaj zbere ter z »budnico«, igranjem po ulicah Ruš in okoliških krajih, vabi ljudi k praznovanju.</span></p>
Galerija(1 slika)
Ruše